Zasnovo je vodila želja na dani, razmeroma mali kvadraturi, oblikovati zgradbo z izrazito prijaznim odnosom do okolja, pa tudi s kolikor mogoče raznoliko komunikacijo med samimi prostori v notranjosti.
Vrhnji rob zgradbe nekako lovi močno prisotno horizontalo v prostoru, ki jo začrtujejo vmesni venci Pravoslavne cerkve, Narodne galerije in vrhnji venec Moderne galerije. Povzema nekakšen pomenski kontekst, tisto nizko horizontalo, ki uokvirja podobo prve plasti mestne silhuete s tivolske smeri.
Objekt sestavlja homogen volumen, katerega večino zavzema velika dvorana s spremljajočimi prostori in programi. Telo zavzema skoraj celotno območje za to predvidenega zemljišča in iz dveh kleti pogleda v pritlični nivo. S strani ga z rahlim previsom nadgrajujeta trakta, ki s svojo geometrijo sledita prostoru Prešernove in Tivolske ceste. Zgradba na ta način govori o funkciji arhitekture, ki tako oklepa notranji program, rahli previs obeh traktov pa omogoča vtis lahkotnega paviljonskega značaja.
