Pri poseganju v prostor želimo ambient predvsem čistiti in nadgrajevati. Nadgrajevati pa nam pomeni v prostoru najprej prepoznati njegove posebnosti in izrazitosti, torej lastnosti, ki prostor opredeljujejo kot kraj, kot nekaj edinstvenega, nekaj, kar ga od drugih krajev odločuje in odličuje. Doprinos k bogastvu nekega kraja namreč ne vidimo v vnašanju novih elementov in lastnosti, ki jih lahko zasledimo tudi v mnogih drugih prostorih, marveč v izvabljanju in poudarjanju njegovih lastnih kvalitet.
Velika imena evropskega formata, ki so bogatila zgodovino Bleda in blejskega turizma (graditelji in lastniki blejskega gradu, Valvasor s svojo Slavo Vojvodine Kranjske 1689, France Prešeren s Krstom pri Savici 1835, Arnold Rikli, 1855,…) so vsekakor pustila sled tudi v posegih v blejski prostor. Tudi tu najdemo osebnosti, ki so svojimi deli začrtali značaj in dimenzijo posegov v okolico blejskega jezera, posegov v prostor, ki jih danes občudujemo, saj tvorijo posebno atmosfero tega ambienta. Imena, kot je krajinski arhitekt Karl Gustav Svensson, ki je leta 1890 uredil zasnovo blejskega parka, arhitekt Baumgartner, ki je v dvajsetih letih zgradil danes imenovani Grand Hotel Toplice, Hotela Trst in Jadran,…ali arhitekt Danilo Fürst, ki je zasnoval podobo Gostinske šole, Župnijskega prosvetnega doma, ali pač, danes rečemo: ‘le’ zasnovo urbane opreme – s svojo ‘blejsko svetilko’ – ki pa vendarle kaže na pomembno značajsko identiteto, pred vsem pa na velikopoteznost, ki oblikuje glavne tvorce blejske atmosfere. Z novimi posegi torej nimamo pravice ta dragocen, že ustvarjen značaj uničevati, marveč vidimo našo nalogo v njegovem nadgrajevanju.
