Če je Plečnikova NUK ob svojem nastanku (avtorju) logično predstavljala svetišče nacionalne znanosti in s tem temeljno oporo nacionalne samozavesti in suverenosti, torej vase zaprto zgradbo, ki naj s svojo pripovedjo varuje zaklad, ki ga hrani, vidimo današnji NUK kot zgradbo, ki se v svoji arhitekturni govorici odpira navzven: Nagovarja prostor mesta.
Nova zgradba stoji na plitvem podstavku, ki segmentira obcestni prostor v javnejši in posebnejši, pripadajoč že tudi programu v notranjosti NUK II ter hkrati aludira na Plečnikovo strukturiranje prereza Vegove ulice.
Štirje kvadranti, ki obdajajo križišče na novo odkopanega antičnega ‘carda’ in ‘decumanusa’, povezani s sporadičnimi vezmi mostovžev tvorijo novo skupno celoto zgradbe NUK II. Tako je poleg različnega programa, ki ga stene zgradbe oklepajo, v samo zasnovo oblikovanja vgrajena veličastna časovna dimenzija vedenja in učenja na tem prostoru.
Ne le gradivo, ki je tu na voljo, tudi zgradba sama naj bo v največji možni meri berljiva tako navzven, kot tudi v svoji notranjosti.
Tako smo v zasnovi zasledovali predvsem učinkovit organizacijski tlorisni skelet, ki ga opredeljuje sistem vertikalnih komunikacijskih jeder kolikor mogoče logično razporejenih v okviru razpoložljivega tlorisa.
